ODISEJA MLJET 2011

Jadrnica:         Elan 350 KIKI

Posadka:         Igor Flajs, skipper

                        Mitja Ribič, blagajnik

                        Dejan Žveglič, mornar

                        Andrej Grmšek, mornar

                        Jernej Grilc, mornar

                        Matjaž Resnik, mornar

Letošnji start je bil kar precej »pozen«. Dobili smo se pri Tušu v Rondoju v Brežicah. Tudi tokrat nas je bilo za dva avtomobila. Po obvezni kavici in čaju se naložimo in odpeljemo. Če ne štejemo meje, smo prvič zaustavili avto pri pekarni Zemljič na Bregani. Hoteli smo kupit »nekaj malega« kruha. Nič veliko. Mitja je nabavil samo dve vrečki, od vsake vrste po en kruh. Ni ga bilo veliko. Domov smo ga prinesli še četrtino, čeprav ga nismo nikjer dokupili. Na poti smo opravili obvezen postanek. Zopet na Jančah. Klasika! Dogovorimo se, da gredo Jernej, Mitja in Dejan v nabavo v Zadar. Po dobri navadi gredo na prvem zadarskem odcepu še kar po avtocesti. Noben problem. Čudno nam postane (ekipi v drugem avtu), ko gredo tudi mimo drugega zadarskega izvoza. Da! Da! Nabava se je nato izvršila v Biogradu. Zopet po ustaljeni praksi. Vsak svoj voziček in… Blagajna je bila prazna in za kosilo smo jo že morali ponovno napolnit. Z Igorjem in Andrejem smo takoj obiskali pisarno agencije. Takoj zagledam »starega« znanca. Prijateljsko se pozdraviva. To pomaga, da v pisarni papirji »lepše stečejo«. Kar ne morem  verjet, da se je vse zgodilo tako hitro. Gordan Borčilo je lastnik agencije in zanesenjak zaradi katerega se v Biogradu marsikaj dogaja. Tudi check in uspe izredno hitro, tako da smo se odločili, da pojemo kosilo še v Biogradu.Obiščemo Konobu Barba. Pojemo sardele, lignje. Ni še pravega »štimunga«. Je bilo že velikokrat boljše. Iz marine (43^o56,4'N,15^o26,7'E) izplujemo ob 16.uri. Vetra je za vzorec, zato kar hitro jadra ven. Tako plujemo v tišini do večera, ko je nekdo ugasnil ventilator. Diesel žganci so na vrsti, saj, če želimo priti do Mljeta moramo biti celo noč v plovbi. Ko se začne spuščati mrak, povečerjamo in se dogovorimo za gvardije. V prvi od 22. do 1. sta dežurna Dejan in Mitja. Ostali gremo počivat.

Mitja naju z Andrejem zbudi okoli 1 ure. Mitja in Dejan sta zelo dobro razpoložena. Verjetno zaradi tega, ker sta »uspešno« zaključila svojo izmeno! Tako plujemo že ob Šolti. Gledam in gledam te močne luči ob Šolti. Vse OK. Noč je brez lune in zunaj so ribiči. Ne moreš verjet kaj je bilo zunaj teh luči. Potem pa »jamrajo in stokajo«, da ni več ribe v Jadranu. Kako jih tudi bo, če je toliko ribičev in vse koder gredo, počistijo. Krivi pa so za vse Italijani in Slovenci z obema ribiškima ladjama!? Proti koncu gvardije pa so začele luči ugašat. Skladišča so se napolnila! Mi pa z zmernimi obrati motorja po začrtani poti proti SE, proti Korčuli, Lastovu, Mljetu. Čeprav so 3 ure ponoči kar dolge, je bila ura 4 izredno hitro in že sta naju zamenjala Igor in Jernej. Imela sta dobro izmeno, saj se je že nekaj minut pred 4. uro začelo daniti. Zbudi me »nepravilen« nagib ležišča. Igor se je odločil dvigniti jadra. Čudovito! Nikjer več ropotanja! Super! Sedaj pa še ena kratka kitica. Kaj kmalu se vsi zberemo na palubi in uživamo. Nekdo se je vendarle spomnil, da bo pa vseeno potrebno nekaj pojest. Nekaj na hitro in potem zopet uživanje v jadranju. Še posebno je to godilo, ker nismo nič spreminjali nastavitve in smo se zaradi tega lahko martinčkali. Tako plujemo vse do poldneva proti SE, ko zavijemo nazaj proti NE, proti Lastovu, proti Skriveni luki (42^o44,2'N,16^o53,5'E). Tam na pomolu birt že dviguje mooring, vendar smo se odločili, da tokrat bomo zmanjšali naše ladijske zaloge. Juh'ca se je enkratno usedla. Po kratki siesti, ali kot bi rekli Dalmatinci – fjaki in kopanju, se odpravimo iz Skrivene in zavijemo proti E, proti Lastovnjakom. Kar hitro smo zopet na jadrih in plujemo vse do večera, do otoka Korčula. Ker se je kar hitro napovedovala noč, smo jadra zvili in na »surovo« moč motorja zapeljali v mesto Korčula (42^o57,5'N,17^o08,5'E), do ACY marine. V marini smo šli predaleč, zato nas je mali vrnil ven. Kljub temu smo se privezali na najboljši možni način. In še to brez poprave. Med plovbo na motor smo že pristavili piskre, tako da je bila večerja takoj na mizi. Bilo je zopet odlično. Pa je prišel čas, da smo se odpravili raziskovat mesto. Še prej smo vsi oblekli klubske majčke. Tako, da se ne zgubimo! Ob obhodu mesta, smo se na stopnicah fotografirali, da imamo dokaz o obisku. Nato pa sprehod čez staro Korčulo vse do kule. Seveda smo zlezli na vrh. Imajo kar solidne coctaile. Tudi cene! Spanec se nam je začel vsiljevat, zato smo se kar hitro pospravili spat.

Večina se budi zgodaj, vendar vstajanje je rezervirano za kasneje. Pa kljub temu gremo v mesto. Iščemo kartico, tako da se bomo lahko priključili z računalnikom na internet, da bomo imeli svežo vremensko napoved. Nekaj smo dobili. Igor, Mitja in Andrej nekaj tuhtajo. Ne vem, nekaj jim najbolj ne gre po volji. Že se odvežemo. Najprej zavijemo v trajektno luko, kjer smo, po dolgotrajnem čakanju in kroženju, natočili diesel žgance. Kljub temu, da smo motorirali prejšnjo celo noč in še nekaj časa zraven, nismo porabili veliko goriva. Toda, bolje je, da imamo poln rezervoar kot polovico! Tokrat je premalo vetra, da bi dvignili jadra. Tudi morska gladina je gladka. Kot olje! Motoriramo vse do Mljeta. Najprej se poskušamo privezat pred hotelom Odisej, pa je pomol že zaseden. Na privat privezih pred oštarijami pa ne želimo. Obrnemo in zavijemo v zaliv Lokve (42^o46,9'N,17^o20,2'E), kjer vržemo sidro. Razdelimo se v dve skupini. Dejan, Mitja in Jernej so tisti, kateri gredo s pomožnim čolnom prvi na kopno raziskat teren. Preostali se najprej vržemo v vodo. Osvežitev je ….! Potem pa po dogovoru pripravimo kosilo (za dogovorjeno uro). Zdi se mi, da je »kopenska« ekipa rahlo zamujala, zato smo mi kar pojedli. Ravno, ko so pečena vratina, krompir in solata bili lepo na svojem mestu, se pojavi naš pomožni čoln. Na hitro izmenjamo informacije in se že naložimo (Igor, Andrej in Matjaž) v čoln opremljeni z vsem potrebnim. Tudi s kartami za vstop v nacionalni park. Naša predhodnica jih je kupila, da so lahko prišli do Malega in Velikega jezera. Tudi mi primarširamo najprej do hotela Odisej, nato pa ob hišah, trgovinah, konobah,… se vzpenjamo po cesti, kjer zavijemo na pešpot proti jezeroma. Že kar na začetku nas pobarajo o vstopnicah. Seveda jih pokažemo. Brez problemov. Hodimo tako nekaj minut navkreber in se potem spustimo do Malega jezera. Odpre se nam čudovit pogled. Ker se nam relativno mudi na ladjico za na otok Sv. Marije, se ne zadržujemo preveč, ampak pospešimo korak, dokler ne pridemo do prehoda med Malim in Velikim jezerom. Na tem mestu opazimo tablo na kateri je karta otoka. Poleg nje pa še ena manjša z voznim redom barke. Bili smo hitri in smo imeli še nekaj časa do odhoda. Kaj hitro smo se posedli v senci, ker je sonce neusmiljeno pripekalo. Kmalu zaslišimo zvok motorja in že se prikaže barka. Vstopimo! Nihče nas nič ne povpraša več po kartah. Čeprav so nekateri molili karte pod nos spremljevalcu barke in jim je utrgal kupone, smo mi prihranili vse kupone. Otok Sv. Marije poskušajo uredit, objekte restavrirat. Vidi se, da se trudijo, vendar kako, je to že drugo vprašanje. Ogledamo si cerkev-samostan in ostale zadeve po otočku. Ker pa je neznosna vročina, se usedemo v«pristanišču« v restavracijo na osvežilno pijačo. Morali smo kar na hitro popiti, ker so že začeli z vkrcanjem potnikov. Sledila je še ena vožnja s prečudovitim razgledom na okolico jezera. Po pristanku se vračamo nazaj po isti poti na barko. Seveda se je naš obisk zelo zavlekel, zato so bili na barki že malo nestrpni. Naredili so že plan za zvečer. Ker ta plan ni imel bistvenih pomanjkljivosti, je bil hitro osvojen. Sledil je premik na pomole pred konobe. Saj sploh ne veš kam bi se privezal (če ne poznaš ponudbe). Vsi ti dvigujejo mooringe. Ti se pa potem odloči. Žal nismo imeli nobenih priporočil katero konobo naj obiščemo. Tako pade odločitev, da se privežemo pred »Konobo barba Ive« (42^o47,4'N,17^o21,1'E). Kmalu se usedemo za mizo, ki je takoj na koncu pasarele. Po dolgotrajnih usklajevanjih se odločimo za mešano ribjo ploščo, medtem ko je vino večji problem. Tako naročimo samo za pokušino. Vino je bilo še kar v redu. Tudi ribe so kmalu pristale pred nami. Niso bile napačne, ampak tisto, katero sem pojedel, se mi je zdela preveč pečena.- posušena. So bile pa ravno pravšnje, da se je z lahkoto dalo poskrbet, da ni bilo nevarnosti za dehidracijo. Sledil je še sprehod v skupinicah okoli zaliva in nato zaslužen počitek.

Zjutraj izvedemo obvezni ritual: kava, travarica,… kaj kmalu izplujemo in tudi dvignemo jadra. Kljub temu, da je vetra – juga že za 15 vozlov in več-celo do 25, dvignemo kar vsa jadra. Glavno jadro na 2. krajšavi, genove pa ostane tudi veliko navite. Plujemo izredno hitro in se, sicer ne direktno, približujemo Lastovu. Namen nam je doseči Vis. Kaj kmalu nam je jasno, da se to danes ne bo zgodilo, saj nas je začelo že kar močno valjati. Barko je obiskala teta morska bolezen. Ni čudno, saj valovi dosegajo realnih 3 m višine. Hitro se sporazumemo, da se umaknemo čimprej na varno. Izbor nam je Lastovo. Glede na lansko izkušnjo se odločimo za zaliv Sv. Mihajlo (42^o46,2'N,16^o54,0'E), čeprav je Zaklopatica takoj zraven. Najprej se poskušamo umiriti. Pripravimo tudi juhico. Ne tekne še vsem. Andreja, Mitjo in Jerneja odpeljem po serpentinah v mesto Lastovo. Stopimo tudi v trgovino, kjer dokupimo manjkajoče zelenjave. Večerjali naj bi piščanca. Seveda mora obiskat tudi teto na vogalu. Ima najboljše pivo v Lastovu. Še ogled lastovskih dimnikov in že je bil na vrsti spust v dolino do barke. Sedaj je pa že teknila malica. »Suho sadje« (beri: salame, špeh,…) se je kar zrezalo. Medtem pa smo pripravili krompir in piščanca. Kuhano in pečeno je bilo v mraku. Pojedli smo na valobranu, ker je bilo valovanje še vedno močno. Kaj kmalu se večji del ekipe pospravi spat, saj so izmučeni od obiska tete morske bolezni. Na krovu ostaneva le z Igorjem in premlevava ali je bolje ostati kar tu na privezu, ali se prestavimo v Zaklopatico. Glede na napoved, se odločiva ostat na privezu v zalivu Sv, Mihajlo. Žal se je vreme požvižgalo na vremensko napoved. Tako je začelo še močneje pihat in valovat. Bolj, ko se je bližala polnoč, bolj so se bližale strele in napovedovale nevihto.

Tudi vrh Lastova je dobil kapo in začeli so se delati nad nami oblaki. Z Igorjem se po 1.00 uri odločiva, da bo varneje, če izplujemo in krožimo po zalivu. Na palubi se nama pridruži Dejan, medtem ko ostale pošljemo nazaj v podpalubje. Tako začnemo krožit po zalivu. Kljub temu, da je bil v teh dneh mlaj, so se obrisi otoka videli. Strele so švigale, zato je bilo skoraj kot po dnevu. Do svitanja smo se za krmilom izmenjali vsi trije. Ob svitu pa odplujemo proti Visu, saj ni potrebno kurit diesel na mestu, če s tem lahko nekaj pridobiš. Počasi smo vsi na palubi. Nekaj tudi pojemo. Sam grem tudi počivat. Ko se prebudim, smo že skoraj na Visu. Najprej zavijemo v zaliv Stončica (43^o04,0'N,16^o14,8'E), kjer že sidra ena jadrnica. Pazljivo plujemo proti koncu zaliva, ker se dno hitro dviga. Vržemo sidro. Ne posluša nas najbolje v tem mivkastem dnu. Manever kar nekajkrat ponovimo, da smo vsaj približno zadovoljni. Dejan hitro vzpostavi stik s člani druge jadrnice. Ugotovimo, da so Slovenci. Tudi tu se okopamo in – pojemo juhico. Ne moreš »verjamet«-zopet je izredno teknila. Vmes ugotovimo, da se tudi ne vrtimo tako kot bi morali. Jasno da ne, saj smo se s kobilico usedli v mivko. Pa ni bilo problema, saj se je barka kar sama osvobodila. Čas je za premik v Vis (43^o03,6'N,16^o11,5'E). Vežemo se na obali tik pred hotelom. Že je pri nas delavec pristanišča in nam pobere ladijske dokumente. Dogovor je, da gremo kar takoj plačat vez, da nam jutri ne bo potrebno čakat, da se recepcija odpre. Ker je čas fjake, recepcija seveda ne obratuje. Ob čakanju pa si naročimo v bližnjem lokalu pizze. Po telefonu se dogovorimo za večerjo z Golubom. Uredi tudi taxi. Kmalu nas ta taxist tudi obišče. Ponuja nam degustacijo vin po konobah na Visu. Zanimiv predlog, a mi smo se že odločili. Naša hobotnica izpod peke nas pričakuje okoli sedme ure. Pri Golubu se srečamo tudi z našo lansko gostiteljico Martino. Prideta oba s Petrom. Večina nas je že starih znancev in v takem duhu tudi poteka ves večer. V trdi temi se poslovimo in se s taxijem spustimo v Vis. Še drink pred spanjem in lahko noč.

Zjutraj smo kar kmalu pokonci. Uredimo vse jutranje obveznosti in že plujemo iz viškega zaliva. Motor ne poje dolgo. Res ni veliko vetra, pa vendar so jadra kaj kmalu zunaj. Rahli maestral piha skoraj točno iz smeri v katero smo namenjeni. Skoraj tja do Primoštena nismo izvajali nobenih manevrov, tako da je bila plovba res prijetna. Izkoristili smo jo za uživanje. Ko pa je sonce začelo zahajati, se je tudi veter okrepil. Barko je Igor kar dobro položil na bok. Za krajšanje jader pa se še nismo odločili. Tako smo se z nekaj manevri približali Žirju. Odločili smo se, da prespimo na boji v zalivu Vela Stupica (43^o38,1'N,15^o41,5'E). Ulovimo še zadnje trenutke dneva in tudi eno izmed zadnjih boj v zalivu. Seveda nas obišče barba in poračuna vez. Korektno mu plačamo. Ni predrago. In še smeti odpelje. Na hitro nam je tudi razložil zgodovino teh krajev, otoka in ostankov rimske utrdbe, kateri so še vidni. Sledi večerja in sladica. Na take dneve, res nimaš kaj za napisat, je pa zato toliko večje uživanje v čistem jadranju.
Zaradi takih dnevov se splača udeleževat takih podvigov.

Zbudimo se v čudovito jutro. Sledi delni jutranji ritual. Kmalu se odvežemo in že plujemo proti Kornatom. Seveda gre tudi tokrat na veter. Zaplujemo mimo Smokvice, Babine guzice, Kurbe Velike,… in že smo ob otoku Kornat in mimo zaliva Opat. Jadramo skozi Kornate ob rahlem vetrcu. Kar nekaj nas je takih. Zanimivo pa je, da bolj ko se bližamo uvali Strižnja (43^o49,4'N,15^o17,4'E), bolj se dviga veter. Jasno bliža se poldne. Privežemo se pri Konobi Darko. Za krmilom je Matjaž. Pred pristankom naredimo krog, kjer se vsi seznanimo kaj kdo mora naredit. Vse bi bilo OK, če bi gospodža Branka vedela isto kot mi na barki. Pričakovali smo, da bo privezno vrv ovila okoli bitve, in da bomo s povečanimi obrati motorja barko obrnili v pravo smer. Žal se to ni zgodilo in smo odpluli stran od pomola. Ponovili smo manever, tokrat brez kontra plina. Uspelom nam je, čeprav nas je veter kar dobro tiščal v barko Štajercev. Niso bili nič hudi. Kako bi le bili, saj so imeli na barki zastavo Laško pivo. V konobi nadaljujemo z »jutranjim » ritualom eden za drugim, vmes pa spijemo tudi še kavico, travarico,… za kaj več pa se ne odločimo. Po dobri slovenski navadi Igor, Andrej, jaz in za  nami še Jernej osvojimo najvišji vrh Kornata Metlina z 237 metri višine. Tudi tokrat nad morjem. Po povratku izplujemo na SE stran otoka Levrnaka v uvalo Lojena (43^o49,2'N,15^o15,0'E), kjer je edina peščena plaža v Kornatih. Tudi tu sidramo. Pripravimo in tudi pojemo kosilo. Juha in testenine. Na izmene se tudi okopamo. Prav prijetno je bilo. Čez nekaj časa dvignemo sidro in zaplujemo proti prelivu med Kornatom in Dugim otokom. Takoj dvignemo jadra. Po močnem maestralu je plovba čudovita. Kar nekajkrat smo spremenili smer in ob svetilniku Velika Sestrica (43^o51,2'N,15^o12,6'E)  pospravili jadra. V prelivu Mala Proversa (43^o53,4'N,15^o13,3'E) ni nobenih posebnosti in jo zato premagamo brez težav. Po prepluti Mali Proversi z motorjem, dvignemo jadra in obrnemo premec proti SE, proti SE delu Pašmana. Maestral ni preslab in ne premočan. Torej se odločimo, da dvignemo tudi genaker, katerega smo hranili in prevažali s sabo cel teden. Najprej imamo hiter tečaj o dvigu jadra in upravljanja z njim. Razpeljemo obe škotini, pripnemo jadra na dvižnico ter na
kosnik in vrečo na ograjo. Z nekaj zatikanj uspemo dvignit jadro. Kaj je to vel'ka plahta! Vsi smo navdušeni, saj barka dobesedno potegne. Uživamo, fotografiramo in vse in sploh in oh. Pride tudi trenutek, ko moramo jadro prestavit na drugo stran. Ponovimo kaj mora kdo naredit in začnemo. Pričnemo v redu. Nato pa kar nekaj, kar nam ni po godu in jadro se navije okoli prednje pripone. Precej se je ovilo. Težko je reševat. Kar nekajkrat, na različne načine smo poskusili. Pa nič. Vztrajnost se poplača-nekako je uspelo odviti jadro brez poškodb. Vmes nam popadajo v morje tudi škotine. Nismo bili dovolj pozorni, ko smo reševali jadro. Z nekaj telovadbe smo pospravili tudi vrvi. Ker se je med našimi manevri pričela spuščati noč, smo krenili na diesel žgance. Okoli SE Pašmana smo pluli že v mraku. V Biograd priplujemo že v trdi temi. Vesela novica! Iz bencinske črpalke izpluje barka. Takoj zaplujemo na črpalko in dotočimo gorivo. Enkratna stvar. Jutri nam ne bo potrebno izplut iz marine in dodatno telovadit. Ker okoli 22.00 ure še vedno močno piha, tokrat burin-burja, je odločitev, da ne plujemo na matični privez, temveč se privežemo na mestu za nas najbolj ugodno v danem trenutku. Torej se privežemo s krmo na glavo pomola. Pustolovščina jadranja se je srečno iztekla. V kuhinji pa Mitja že pripravlja makarone z omako na njegov način. Po večerji še pod tuš in spat. Še pred polnočjo.

Bujenje, zajtrk in ostale jutranje aktivnosti so brez posebnosti. Potapljač pri pregledu omočenega dela barke ne ugotovi nobenih poškodb. Sicer ni bilo pretirane bojazni, pa vendar smo v zalivu Stončica na Visu se naslonili na mivkasto dno. Napravimo odjavo, Igor gre v pisarno in vse uredi. Po prijavi rahle udrgnine na levem boku in plačilu nekaj € smo prosti. Znesek za popravilo udrgnine je bil tokrat realen, pod zneskom, katerega znajo agencije zasolit. Kmalu po 10. uri smo že iz Biograda. Sledi vožnja do Samobora. Tu pa avto sploh ne more več mimo. Ustavimo se pri Šabariču (45,80^oN,15,72^oE) na čevapih. Še vedno ima odlične. Po prestopu meje v Slovenijo pa vsak na svojo stran z obljubo, da kmalu zabeležimo vtise in da se srečamo in izmenjamo fotografije,…

Hvala ekipi za prijetno jadranje!